Kreativni razred, 21. avgust ― Ko smo v slabi družbi, ki je izgubila kompas vrednot in ravnanj ter celo mislimo, da delamo nekaj dobrega oz. pozitivnega, je verjetno nekaj zelo narobe. Tako z nami in našosamokritičnostjo, kot z našimi »prijatelji«, s katerimi se družimo. Vprašanje je tudi, ali bisvojemu otroku priporočali in dovolili tako neprimerno družbo.Če neobčutljivo in neprizadeto gledamo močnejšega, ki se grobo spravlja na nemočnega aliotroka, pri tem pa ga glasno vzpodbuja še njegov pajdaš, mi pa oba prijateljsko čakamo, davse skupaj hitro mine, je to sprevrženo in vredno obsodbe. Tudi zelo hinavsko.A vendar, ko v realnem življenju trezni in odgovorni reagiramo, če se znajdemo v takšnisituaciji, nam je pa kaj malo mar, ko gre za državo oz. širšo skupnost. Kar naenkrat je natisoče razlogov, da smo tiho, da se ne »vmešavamo« in skratka, da ne naredimo nič.In že smo pri Gazi, Ukrajini, Ameriki, Evropi, genocidnem Izraelu in tudi Sloveniji.Naenkrat je realnost z vsem genocidom, masakrom, begunci, vojno in grozotami v našemdomu. Ne vem, koliko se koga dotakne ali ne, ampak očitno je, da se naših slovenskihodločevalcev zelo malo, ali pa nič.Pravzaprav je bistvo, kaj človek stori, da se sovraštvo ne bi širilo in da sploh ne bi prišli vzgoraj opisane situacije. Predvsem pa tudi, da sami ne sodelujemo v človeškonesprejemljivih ravnanjih do nemočnih, drugačnih in sploh do soljudi. In tu je Slovenija kotdržava in družba padla na vsej črti. Pajdašimo se z ljudmi, ki se izživljajo nad nemočnimi inranljivimi. Zraven pa potuhnjeno pričakujemo, da nas te situacije nikoli ne bodo doletele, kersmo pač v družbi močnejšega.Vse opisano se dogaja tako v Gazi kot v Ukrajini in še kje. In mi nimamo poguma reči»prijatelju« oz. nasilnemu pajdašu, da naj neha z nasiljem.Razmišljanje, da se zločin in genocid izplačata je postalo že skoraj prevladujoče.Ampak, če sem bolj konkreten. Ameriški senator Linsey Graham je pilote z Zahoda pozval,naj se pridejo »boriti za svobodo« v Ukrajino, dokler Kijev ne dokonča uspos